Varstvo okolja v svetovnem merilu

Leto 1972

Stockholmska deklaracija konference Združenih narodov o človekovem okolju (United Nations Conference on the Human Environment) je bila sprejeta leta 1972.

Cilj konference je povzet v naslednjem stavku: »Potrebno je oblikovati skupne zglede in principe, ki bodo navdihnili in vodili ljudi celega sveta pri zaščiti in povečanju obsega človekovega okolju.«

Leto 1982

Deklaracijo World Charter for Nature so sprejeli na zasedanju Generalne skupščini Združenih narodov leta 1982.

Izpostavili so, da je človeštvo del narave in življenje ljudi je odvisno od naravnega sistema, ki zagotavlja dobavo energije in hranil in opozorili, da ima civilizacija korenine v naravi in zgolj življenje v harmoniji z naravo, človeku omogoča najboljše možnosti za: razvoj kreativnosti, počitek in rekreacijo. 

Leto 1992

Deklaracija o okolje in razvoju (deklaracija iz Ria) je bila sprejeta na konferenci Združenih narodov leta 1992.

Zavzeli so se za vzpostavitev novih in pravičnih globalnih odnosov skozi ustvarjanje novih nivojev sodelovanja med državami, s poudarkom na socialnem sektorju in človeških virih. Države so pozvali k sprejetju mednarodnih dogovorov, kjer bi spoštovali interese vseh in se zavzemali za celovito varovanje okolja in enakopravni razvoj. In končno priznali, da je narava, ki je sestavni in neodvisni del Zemlje, naš dom.

Agenda 21 je sklepni dokument konference, ki opredeljuje ključne okoljske probleme sodobnega sveta in vsebuje neobvezujoča priporočila za zmanjšanje negativnih vplivov na okolje. Skupnost in njene države članice so podpisnice Deklaracije iz Ria in Programa Agende 21 ter so zavezane resoluciji »Programa za nadaljnje izvajanje Agende 21«.

V okviru konference je bila sprejeta tudi zakonsko nezavezujoča izjava o načelih za globalno soglasje o upravljanju, varstvu in trajnostnem razvoju vseh vrst gozdov. Dokument ni pravno obvezujoč in vsebuje nabor načel, ki so osnova trajnostnega gospodarjenja z gozdovi po svetu.

Med pogajanjem o sprejetju dokumenta je prišlo do zapletov zaradi potreb razvoja držav Skupine 77. Države v razvoju bi potrebovale tujo finančno pomoč, ki bi jim omogočila plačilo za razveljavitve gozdnih rezervatov. Razvite države so zahtevam nasprotovale in končna oblika dokumenta je rezultat kompromisa med obema stranema.

Države so imele možnost podpisati dve pravno zavezujoči konvenciji, katerih cilj je preprečevanje globalnih podnebnih sprememb in izkoreninjanje raznolikosti bioloških vrst, ki dajejo prizadevanjem konference svojevrsten pečat:

• Okvirna konvencija Združenih narodov o podnebnih spremembah in
• Konvencija o biološki raznovrstnosti.

Leto 1997  

Kjotski protokol je mednarodni sporazum, ki je bil sprejet 11. decembra 1997 v Kjotu (Japonska) in prišel v veljavo 16. februarja 2005. Do julija 2010 ga je podpisalo in ratificiralo 191 držav.  Bistvo sporazuma je zmanjšati emisije toplogrednih plinov, da bi zaustavili segrevanje ozračja. 

Leto 1998

Aarhuška konvencija (Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah) je bila podpisana leta 1998 na Danskem. Konvencija je mednarodni dogovor, ki omogoča posameznikom in organiziranim skupinam, da odigrajo pomembno vlogo pri ohranjanju okolja in uveljavljanju trajnostnega razvoja.  Konvencija je mehanizem za udejanjanje sprejetih načel Deklaracija o okolje in razvoju na konferenci v Rio iz leta 1992. V veljavo je stopila 30. oktobra 2001. 

Do julija 2009 jo je podpisalo 40 držav in ratificiralo 41 držav. Ratificirana je bila tudi iz strani Evropskega parlamenta, ki so jo vključili v zakonodajo, poznano kot Okvirna direktiva o vodah (Directive 2000/60/EC). Slovenija je konvencijo ratificirala leta 2004.