Žveplov dioksid (SO2)

Najpogostejši od žveplovih oksidov (SO_X) je žveplov dioksid (SO₂). SO₂ je brezbarven plin z vonjem, ki draži. Najhujša škoda nastane pri spreminjanju žveplovega dioksida (SO₂) v žveplovo kislino (H₂SO₄) v ozračju, ki se nato nalaga kot kisel dež, sneg ali v obliki posušenih kislih delcev. Žveplov dioksid (SO₂) se uporablja za beljenje, dezinfekcijo in kot konzervans v hrani. Poglavitni izvor žveplovega dioksida sta izgorevanje goriv (predvsem nafte in premoga), kot tudi številni industrijski procesi (predelava rud). Glavni vir emisij SO₂ danes so elektrarne, rafinerije nafte in drugi veliki industrijski obrati. Koncentracije SO₂ so nekoliko višje v hladnem delu leta, ko so vremenske razmere za razredčevanje onesnaženja slabše. Ponekod pa je zaznaven tudi vpliv emisije iz individualnih kurišč.

Pri izbruhih vulkanov in gozdnih požarov pride do velikih koncentracij naravnega vira žveplovega dioksida.
Od leta 1970 do 1998 so se emisije žveplovega dioksida zmanjšale za 75 odstotkov. Glavni razlog za zmanjšanje je manjša uporaba premoga pri proizvodnji energije, vgradnja naprav za čiščenje plina v elektrarnah, ki izgorevajo fosilna goriva in prehod iz elektrarn na premog na plinske elektrarne.
Urna mejna koncentracija za varovanje zdrava ljudi je 350 µg/m³.
Zaradi odžveplovanja dimnih plinov so se emisije SO₂ tako znižale, da na globalni, evropski in državni ravni niso problematične.

Kako pride do nastanka žveplove kisline (H₂SO₄) v ozračju?

Žveplov dioksid (SO₂) reagira z atmosferskim kisikom in nastane žveplov trioksid (SO₃). Žveplov trioksid nato reagira z vlago v ozračju (H₂O) in tako pride do nastanka žveplove kisline (H₂SO₄). 

UČINKI NA ZDRAVJE

Onesnaženost zunanjega zraka z žveplovim dioksidom (SO₂) vpliva tako na okolje kot zdravje ljudi. Kratkoročno izpostavljanje žveplovem dioksidu povzroči težave astmatikom in občutljivim ljudem predvsem v bližini industrije, ki je brez ustreznega čiščenja. Otroci v krajih z onesnaženim zrakom pogosteje zbolevajo za kašljem, bronhitisom in infekcijami globlje v dihalih, kot otroci ki žive v manj onesnaženih krajih.

Zanimivo je, da telesna aktivnost v prisotnosti na žveplovega dioksida ni priporočljiva, ker človek zaradi hitrejšega dihanja vdiha večje količine onesnaževalcev in ker človek med telesnim delom navadno diha skozi usta in vdihan zrak obide obnosne votline.
Emisije žveplovega dioksida so se v zadnjih letih močno zmanjšale in do izpostavljenosti ljudi visokim koncentracijam prihaja zelo redko.